Jazbečar

Jazbečar

Jazbečar

Jazbečar (org.: Dachshund) je, kot pravi lovski pes, zunaj vselej aktiven in pozoren na okolico, notri pa se prelevi v ljubeznivega in mirnega ljubljenčka. V nadaljevanju si preberite vse kar morate vedeti o tej pasmi.

Hitri pregled

Velikost: Majhna
Primeren za začetnike: DA
Primeren za manj aktivne vodnike: DA
Zahteven za nego: NE
Močno odpadanje dlake: NE
Primeren za družine z mlajšimi otroci: NE
Primeren za čuvaja: NE

Pregled glavnih značilnosti

  • Velikost:
    Standardni jazbečar: od 35 cm do 45 cm
    Pritlikavi jazbečar: od 30 cm do 35 cm
    Zajčji jazbečar: do 30 cm
  • Teža:
    Standardni jazbečar: od 6,5 kg do 8 kg
    Pritlikavi jazbečar: od 6,5 do 7 kg
    Zajčji jazbečar: od 3,5 kg do 4 kg
  • Življenjska doba: od 12 do 15 let
  • Jazbečarji imajo tri različice dlake: kratkodlaka (dlaka je kratka in gosta, njeno izpadanje pa je zmerno), dolgodlaka (dlaka je srednje dolga, ravna in mehka, njeno izpadanje pa je zmerno) in resasta (dlaka je kratka, gosta, resasta, zmerno izpada in ima podlanko).
  • Jazbečarji so primerni za življenje v stanovanju, saj ne potrebujejo veliko prostora. Če pa bodo imeli na razpolago tudi vrt, bodite pozorni, da bo slednji dobro ograjen, saj jazbečarji zelo radi kopljejo in sledijo prostoživečim živalim.
  • Za jazbečarje so značilne resne težave s hrbtenico.
    Ker pa so težave s hrbteničnimi vretenci v veliki meri podedovane, je pomembno, da mladiča kupite pri preverjenem vzreditelju, ki s parjenjem zdravih psom skrbi za zmanjšanje tovrstnih obolenj.
  • Pri pasmi je zelo pomembna zgodnja socializacija z otroci in tujci.
  • Pasma ne potrebuje veliko dnevnih aktivnosti, saj se pogosto pojavijo težave s hrbtenico.
  • Zaradi svojega lovskega nagona se bo jazbečar vselej zapodil za manjšimi prostoživečimi živalmi, zato mora biti na sprehodih vedno na povodcu, doma pa v dobro ograjenem dvorišču.

Zgodovina pasme

Jazbečar je stara pasma, ki je sicer nastala okoli leta 1600 v Nemčiji, a se podobe njihovih prednikov pojavljajo že v egipčanski in mehiški umetnosti.
Pasma kot jo poznamo danes je nastala v 17. stoletju, s križanjem pinčev, basetov, španjelov in šnavcerjev.

Njihovo originalno ime »dachshund« je v nemščini sestavljeno iz besed jazbec in pes, kar pojasnjuje, da je bila glavna naloga jazbečarjev lov na jazbece, odlično pa so se odrezali tudi pri lovu na zajce, lisice in ostalo manjšo divjad.
Z nadaljnjimi križanji so nato ustvarili tri različice jazbečarja, in sicer dolgodlakega, kratkodlakega in resastega.
Prav tako pa so se z leti razvile tudi tri različne velikosti jazbečarjev, in sicer standardna, pritlikava ter zajčja oz. kunčja različica

Velikost

Jazbečarje takoj prepoznamo po njihovi značilni telesni zgradbi – podolgovatem telesu ter kratkimi, a močnimi, nogami.
Ločimo tri različne velikosti jazbečarjev, ki se razlikujejo predvsem v obsegu pasjega trupa.
Standardni jazbečar doseže plečno višino med 35 in 40 cm ter pri tem tehta od 6,5 do 8 kg (njegov obseg trupa pa je nad 35 cm).
Pritlikavi jazbečar doseže višino med 30 in 35 cm ter pri tem tehta od 6,5 do 7 kg (obseg njegovega trupa meri med 30 in 35 cm).
Zajčji jazbečar pa zraste do 30 cm in pri tem tehta med 3,5 in 4 kg (obseg njegovega trupa pa meri do 30 cm).

Karakter

Jazbečar je izredno živahna, radovedna in pogumna pasma, predvsem pa zelo temperamentna.
V prvi vrsti so to namreč lovski psi, ki v skladu s tem še danes pozorno raziskujejo svojo okolico.
Najmanj lovskih karakteristik je do danes ohranil dolgodlaki jazbečar, ki je po naravi bolj tih in miren.

Ker so jazbečarji še danes zelo pogumni in samozavestni, so se pripravljeni zapoditi tudi v precej večjo žival, kaj šele v manjše prostoživeče živali ali ljubljenčke.
Vseeno pa je to tudi pes, ki se bo zavoljo svojega ljubeznivega in družabnega karakterja na svojega lastnika močo navezal in zahteval veliko njegovo pozornosti.

To je namreč pes, ki je zelo igriv in radoveden, zato potrebuje družino, ki ga bo aktivno vključila v svoje vsakodnevne aktivnosti in ga ustrezno zaposlila.
Nikakor pa to ni pes, ki bi bil pripravljen večino dneva preživeti sam – v tem primeru namreč lahko postane destruktiven in začne uničevati pohištvo ali kopati luknje na vrtu. Do tujcev so jazbečarji dokaj zadržani in jih radi oblajajo.
V splošnem pa velja, da so resasti jazbečarji najbolj družabni in samozavestni.

Zdravje

Zaradi njihove podaljšane hrbtenice, se jazbečarji pogosto srečujejo z ukleščenim diskom ter delno ali popolno paralizo.
Zato je pri pasmi zelo pomembno, da jim onemogočite hojo po stopnicah, skakanje in pretirano vsakodnevno aktivnost.
Sami pa morate psa prijemati in dvigovati pravilno.

Poleg težav s hrbtenico, pa se pri pasmi pogosto pojavijo tudi bolezni srca, diabetes, težave s sečevodom, entropija, tumorji dlesni itd. V starejših letih, ko postanejo manj aktivni, pa so nagnjeni tudi k debelosti.

Vzgoja in aktivnosti

Zaradi svojega lovskega nagona so jazbečarji precej trmasti psi, kar do izraza pride predvsem v situacijah, ko se ne bodo odzvali na vaš ukaz, ker so zavohali »pomembno« sled.
Zavoljo njihove trme je tudi šolanje precej zahtevno.

V skladu s tem je potrebno z intenzivnim šolanjem pričeti že zelo zgodaj in pri tem vztrajati. Ker so jazbečarji inteligentni psi, lahko z ustrezno vzgojo dobite zelo poslušnega psa.
Pri šolanju so zelo pomembne pozitivna motivacija, spodbude in nagrajevanja, s katerimi boste zgradili spoštljiv odnos s svojim psom.
Z uporabo sile pa boste zgolj porušili medsebojni odnos, saj so jazbečarji zelo občutljivi psi, ki bodo v primeru nespoštljivega ravnanja izgubili tako zaupanje kot spoštovanje do svojega lastnika.

Poleg zgodnje vzgoje je pri jazbečarjih pomembna tudi zgodnja socializacija, da ne bodo kasneje psi v družbi neznancev plašni.
Kljub temu da so jazbečarji precej aktivna pasma, pa bo za njihove potrebe po gibanju zadostoval že vsakodneven sprehod na povodcu.
Pretirana aktivnost namreč zaradi morebitnih težav s hrbtenico ni priporočljiva. Vsekakor mu namenite tudi igro z družino, a ob postankih.

Z leti pa se jazbečarji precej polenijo in so zato nagnjeni k debelosti. Kot lastniki jih morate zato spodbuditi ali celo »prisiliti« k zmernemu dnevnemu gibanju, da bodo ostali zdravi in vitalni. 

Hranjenje

Ker so za pasmo značilne predvsem težave s hrbtenico, je zelo pomembno, da preprečite morebitno debelost, ki bi hrbtenico še dodatno obremenila.
Da bi se debelosti, predvsem v zrelejših letih, ustrezno izognili, morate razdeliti primerno dnevno količino hrane na dva do tri manjše obroke.

Prav tako je pomembno, da izberete kvalitetno pasjo hrano, ki je bogata z vitamini, minerali, beljakovinami in ostalimi hranilnimi snovmi.
Takšna hrana bo namreč prav tako omogočila, da bo količina dnevno zaužite hrane manjša, kot bi bila v primeru manj kakovostne in hranljive hrane, saj bi le-to pes za vnos dnevne količine ključnih sestavin potreboval več.

Dlaka in nega

Pri jazbečarju ločimo tri različice dlake.
Poznamo namreč kratkodlakega jazbečarja, ki ima kratko, gladko in sijočo dlako.
Druga različica je dolgodlaki jazbečar s srednje dolgo, gladko in malce gostejšo dlako, tretja različica pa je resasti jazbečar, katerega dlake je dvojna – zgornji sloj je resast in trd, podlanka pa je mehka in tanka.

Zahtevnost nege jazbečarja se razlikuje od njegove različice dlake.
Dolgodlaki jazbečar je za nego najbolj zahteve, saj potrebuje vsakodnevno česanje, da se iz dolge dlake odstranijo morebitni vozli ter umazanija.
V nasprotnem primeru resasti jazbečar ne potrebuje toliko nege, zadostuje že občasno krtačenje ter trimanje približno dvakrat letno.
Kratkodlaki jazbečar pa je za nego dokaj nezahteven, saj potrebuje le tedensko krtačenje. Vsem trem različicam dlaka izpada zmerno, zato boste z rednim česanjem dodobra omejili prisotnost odmrle dlake v stanovanju.

Za vse različice velja, da kopanja ni priporočljivo izvajati prepogosto, raje svojega jazbečarja občasno obrišite z vlažno krpo. 

Otroci in druge živali

Ker so jazbečarji precej občutljivi in tudi dokaj netolerantni psi, bodo ob neprimernem ravnanju hitro ugriznili nazaj.
Zato te psi niso najboljša družba za mlajše otroke, ki s psom še ne znajo ravnati spoštljivo. V kolikor pa bo jazbečar z otroci že od malega, se jih bo hitreje navadil in jih zato lepo sprejel.

Pri tujih otrocih pa je vseeno potrebna previdnost, saj bo do njih pes še vedno precej nezaupljiv. S starejšimi otroci, ki bodo s psom znali pravilno rokovati, pa se bo jazbečar dobro razumel in se z veseljem igral. V vsakem primeru pa je zgodnja socializacija z otroci izredno pomembna.

Jazbečar ni premieren za življenje pri družini, ki že ima večjega psa.
V nasprotne primeru pa se bo z manjšimi hišnimi ljubljenčki dobro razumel, če bo z njimi odraščal že od malega in bo ustrezno socializiran.
Za manjšimi prostoživečimi živalmi pa se bo jazbečar zaradi svojega lovskega nagona zapodil brez premisleka, zato mora biti na sprehodu vselej na povodcu, doma pa v ograjenem dvorišču. 

Jazbečar